Ko zmanjka izgovorov

Uvodna tedna v Central Kamuzu Hospital smo se čudili nad neredom in izgovarjali na slabo opremljenost, skušali razumeti pomanjkanje zdravil in ob koncu delovnega časa mirno odšli po zaslužen počitek. Prejšnji teden smo sicer dobro izkoristili, a malce nestrpno čakali ponovni 'zagon' programa PAO ter afriško lagodnost doživljali nekoliko neučakano. Ta teden pa priložnosti za izgovore ni več: lekarna je naša (in precej pomankljiva), zapiski v 'Health passport'* so naši in dokončni, bolniki odhajajo z našimi diagnozami in zdravili. Fotoaparat smo namerno pustili doma, da se posvetimo prvenstvenim nalogam.

Ponedeljek, 22. aprila: Senjere, St. Mark

Prvi samostojni dan. Začeli smo v parih, Barbara pa je nekoliko prevzela skrb nad našo lekarno. Kmalu so se pari nekoliko razbili, med čakajočimi bolniki smo iskali drug drugega oz. 'drugo mnenje', odpirali smo knjige in preverjali količine zdravil, ki jih je potrebno odmeriti. K sreči je bil danes zraven dr. 'Patrik', ki se je sicer delal, da nas ni, vseeno pa nam je priskočil na pomoč, ko smo pristali v temi.

Paracetamol je hitro zavzel prvo mesto na lestvici najpogosteje predpisanih zdravil in dvomimo, da bo imel resnega tekmeca. Ljudje imajo poleg pogostih bolečin tudi precejšnje zaupanje v naša zdravila, mi pa smo prisiljeni zaupati v naš stetoskop (in kar je med njegovima olivama), saj več skorajda nimamo. Pričakovali smo več 'tropskih bolezni'. Namesto tega se srečujemo z bolečinami v hrbtu, bolečinami v nogah in bolečinami povsod. No, seveda tudi z malarijo - bolj pri otrocih. Termometer pokaže vročino le pri manjšem deležu tistih, ki jo navajajo v anamnezi. 

Na poti nazaj in zvečer se sprašujemo "preveč ali premalo" vprašanja: preveč ali premalo vprašanj, pregleda, testov za malarijo, zdravil, napotkov, ... ? Sprašujemo se, kaj so naši bolniki odnesli domov. Pravo diagnozo, pravo zdravilo ali pa morda le nesmiselno protibolečinsko zdravilo?

Po našem prvem delovnem dnevu v Kasungu

Torek, 23. aprila: Kaziwa, St. Ignacius

Današnja pot je bila sicer po cesti, a bi bila za ljubitelje 'off-road' preizkušenj verjetno kar dober zalogaj. Senjere je od Kasungu približno 40 kilometrov oddaljena vas, do nje pa smo se peljali dobro uro in pol. Seveda šele potem, ko smo zamudili, pobrali Jenny in Henrya in nekaj opreme. K sreči se Matjaž že kar dobro spozna na to cesto, naša 'ambulance' LandCruiser pa je trpežno vozilo z dovolj visoko streho**.

Presenetilo nas je, kako drugačne težave imajo ljudje tukaj. Konec koncev nismo šli niti v drugo državo, pa smo komaj našli kakšen primer malarije, precej manj bolečin v mišicah in precej več primerov sumljive bolečine v trebuhu. Priznamo, da sumimo nekatere bolnike, da nas pridejo malo pogledat iz radovednosti, a nemogoče je bolniku odreči protibolečinsko terapijo. 

Po končanih pregledih, ko je bilo sonce že precej nizko nad obzorjem, smo šli z našo mazungu-lance (tako smo jo za danes krstili, ker mnogi otroci ob poti kličejo naš bledolični vzdevek) do bolnika, ki je 'posteljni' - to pomeni, da nima možnosti priti do vasi, in ga vsake toliko delavci PAO programa obiščejo. Našli smo gospoda, ki mu je možganska kap ohromila polovico njegovega telesa, njegove hiše in njegove družine. Zaradi privatnosti smo v tisti polovici hišice kljub slabi svetlobi previli preležanino, ki se je zajedla v kožo in meso levega boka. Nihče nam ni upal povedati, kdaj se bomo lahko k bolniku vrnili, sama pot do njega pa je vzela dodatno uro v kratkem dnevu. Z nekaj kratkimi navodili in upanjem, da so nas svojci razumeli, smo zahodu obrnili hrbet in se odpeljali na razgibano pot domov.

Ta presneta vprašanja. Ko smo stopili iz temne sobice v zadnje žarke savanskega sonca, smo za seboj pustili ... svetlobo ali temo? Smo bolniku prinesli nekaj sonca v temno sobico? Smo mu sploh pomagali?

Med listanjem knjig po večerji se listi samodeno odprejo pri hipovitaminozi vitamina A. Misli se vrnejo k mlademu fantu s prečudno motnjavo na roženici prav pred zenico. Dopoldne smo mamo prosili, naj gre vendarle v 'eye clinic'. Misli so tudi pri naši lekarni, ki nima nadomestnega vitamina A (ker ga ni bilo mogoče kupiti). Nas bo fant počakal? Se morda vseeno motimo?

Sreda, 24. aprila: Chankozi, St. Theresa

V okraju, ki ga pokriva cerkev sv. Terezije, prebiva kar 15.000 ljudi. Tega nismo vedeli pred prihodom tja, k sreči pa tudi prebivalci niso vsi vedeli, da prihajamo tja. Dopoldan smo začeli sicer brez maše, kot smo jo imeli včeraj, pač pa s 'kratko molitvijo', v katero je lokalni katehet vključil  nekaj pozdravnih govorov. Molitev ni bila zelo kratka, še manj vsi pozdravi in zahvale, tako da tudi današnjega dne nismo začeli ravno zgodaj.

Nov dan, novi bolniki. Ravno prav rutine, da naredimo kakšno napako. Lekarne smo se lotili kar vsi, "po potrebi pač". Bolnikov je bila cela vrsta, ki se je namesto krajšanja do kosila le daljšala. Zares smo si želeli, da ne bi pustili bolnikov pred vrati ambulante (tj. cerkve, ki jo prenavljajo), kot se nam je  zgodilo v ponedeljek, zato smo kosilo jedli v dveh skupinah, nato pa delali do trde teme (ki je tu ob 18h). Da smo pospravili za seboj, je Matjaž pripeljal našo 'ambulance' in skozi vrata svetil v cerkev.

Ob pospravljanju lekarne ugotovimo, da so tablete z hidroklorotiazidom in fenoksimetilpenicilinom enake. V podobnem pokrovčku so bile pripravljene, da jih 'odštejemo' bolnikom. Katero zdravilo je dobil malček z velikim celulitisom na majhnem stopalu? Dvom hitro naraste do neba in že iščemo ime njegove matere (seveda sta oba že kdovekje). Smola, več kot tretjina bolnikov se piše Phiri, tako tudi malček. Nazadnje prosimo kateheta, da jutri oznani, da se išče tainta deček. Pripravimo vrečko z novimi zdravili in upamo, da ima vseeno prava zdravila. Pa jo imamo, zdravniško napako.

Svetloba in tema nad pokrajino Kasungu.

*Health passport je knjižica, kamor se vpisujejo vsi poteki zdravljenja. Navadno je pomanjkljivo izpolnjena s stereotipno nečitljivo pisavo, po prvih ocenah pa je približno četrtina bolnikov nima (s seboj).
** ... da je ob vseh luknjah na cesti nismo prav velikokrat zadeli z glavo.