Kar
ne moremo verjeti, kako hitro nam tu mineva čas! Občutek imamo, kot bi še
včeraj delali v bolnišnici v Lilongwe, kar naenkrat pa smo pri koncu našega
bivanja v Malaviju. V zadnjih dveh tednih se bomo postopoma poslovili od vseh
centrov, ki smo jih skoraj tri mesece redno obiskovali.
Ponedeljek, 17.
junij: Senjere
Ponedeljki
so vedno najtežji dnevi – ko imaš še ves teden pred seboj in se vikend zdi zelo
oddaljen, je zjutraj kar težje vstati. Vendar vožnja v spremstvu Boba Marleya
hitro mine in že smo se znašli pred ogromno množico ljudi pred ambulanto v
Senjere.
K
sreči je tu zaposlen Patrick, 'clinical officer', ki ima sicer tu redno
ambulanto in nam dostikrat priskoči na pomoč: tokrat je bil radodaren s testi
za malarijo (ki nam jih je zmanjkalo že prejšnji teden, šele danes popoldne pa
naj bi dobili novo pošiljko), nasveti pri zapletenih primerih in kar nekaj
pregledanimi bolniki – popoldne, ko je končal svoje redno delo, nam je namreč
priskočil na pomoč in prevzel nekaj naših pacientov – na naše veselje (ali
žalost? – vsak bolnik si po našem mnenju zasluži vsaj nekaj minut našega časa
in konkretno obravnavo) se je vrsta takrat krajšala trikrat hitreje.
Kljub
visoki končni številki (pregledanih) smo tako še na toplem soncu imeli zaključno
slovesnost in poslavljanje od prevajalcev, gospodinj in drugih, ki so naše
dneve v Senjere delali prijetnejše in nam tako ali drugače lajšali delo. Čeprav
so Malavijci drugače revni ljudje, so se z darovi vseeno izkazali, saj so nam
poleg soje, žaklja arašidov, sladkornega trsa, banan ter skrivnostne kuverte (ki je pristala v neznanih rokah in bo za nas za vedno ostala misterij) podarili tudi še živo kokoš.
Torek, 18. junij:
Kaziwa
Dan
smo začeli rahlo bolj zgodaj - z namenom oditi na razpotegnjeno 'kaziwa road'
malo prej kot običajno, saj smo pričakovali več pacientov, pozabiti pa ne smemo
niti na zaključne "ceremonije".
Seveda
tu stvari redko potekajo po načrtih. Zapletlo se je že pred startom, ko smo
naleteli na patra Stanka, ki si je že na poti proti nam veselo vihal rokave v
želji, da mu izmerimo krvni pritisk (kako bi se lahko temu uprli?!). Sledilo je
še nekaj čakanja na sopotnike, potem pa končno pot proti našemu najbolj
oddaljenemu centru. S hitro (in divjo) Matjaževo vožnjo (oz. po naše: bumpy ride!) smo
nadoknadili izgubo časa … vsaj dokler na pol poti nismo srečali avtomobila,
katerega voznik nas je obvestil, da nas v bližnji vasi ob poti čaka
'bed-ridden' bolnik. Izkazalo se je, da ima gospod kronični septični artritis – "razveselili" smo ga s polno vrečko antibiotikov in protibolečinskih zdravil.
Že na daleč je bilo videti, zakaj ima gospod težave s hojo ... |
V
Kaziwo smo tako prispeli rahlo kasneje kot smo nameravali, a s prijetnim
občutkom, da smo že pomagali vsaj enemu pacientu. Vendar smo bili kmalu znova
prizemljeni: pred cerkvijo nas je namreč čakalo mnogo bolnikov, med drugim mati
z zelo prizadeto deklico, ki je pred tednom dni utrpela zlom leve podlaktnice,
sedaj pa je imela hude bolečine in otekline po celem telesu, težko je dihala …
Naredili smo, kar smo z našo pomanjkljivo opremo zmogli, nato pa jo poslali v
bolnišnico ter sklenili, da naslednji dan povprašamo po njej.
Dan
je naprej potekal malo bolj mirno: Leon se je ukvarjal s takšnimi in drugačnimi
ranami, Laro so zaposlovali pacienti z revmatično boleznijo srca in betičastimi
prsti, Ruth je precej časa vzel 5-letni pacient z bolečinami v kosteh in
sklepih neznanega izvora, Nina je potrpežljivo predpisovala vitamine ogromnemu
številu pacientov, ki so prišli z enim in edinim simptomom - kašljem, Barbaro
pa je presenetila pacientka, ki jo je (kljub celostni obravnavi ob začetku
dneva) ponovno čakala prav do zadnjega – šele kasneje se je namreč spomnila,
da bi želela poleg antibiotikov, ki jih je prejela, dobiti še zdravilo za kašelj.
Po
zaključku dela je sledilo še poslavljanje od prevajalcev, chairmanov vseh vrst ter ostalih (vele)pomembnih osebnosti te male
vasice. Tudi tokrat smo prejeli nekaj daril – cele šope banan, plato jajc, ki
so razveselila predvsem naše punce (oz. v prostem času ljubiteljske
slaščičarke), seveda pa tudi 'nkuku'* ni manjkala.
Sreda, 19. junij:
Kasungu
Sred
v Kasungu po eni strani ne maramo, ker se vedno začenjajo že ob pol osmih na sestanku v KDH, po drugi strani pa jih komaj
čakamo, saj delo ponavadi poteka ležerno in mirno, kajti ambulanta je rezervirana
predvsem za bolnike s HIV-om (t.i. 'support group').
Tokratni
sestanek smo komaj čakali, saj smo želeli vprašati po deklici, ki smo jo dan poprej
napotili v bolnišnico. Žal nismo izvedeli, kako je z njo – zdravstveni delavec,
odgovoren za pediatričen oddelek, namreč tokrat ni prišel na sestanek (menda je
glavni razlog izostanka jutranji mraz,
ki spremlja malavijsko zimo**) …
Ostali
del dneva nas ni presenetil – pacientov ni bilo veliko, 'bed-ridden' bolnike
smo tako lahko obiskali še pred kosilom, ki nam ga je tudi tokrat pripravila
Jane – zelo nevljudno smo pojedli kar vse!***
Danes se je tudi Ruth uspešno spopadla z delom farmacevtke. |
*
kokoš
**
temperature v Malaviju se sicer redko spustijo pod 10 stopinj, vendar domačini od aprila do julija vztrajno hodijo naokoli v bundah in plaščih, ne glede na dejansko temperaturo ozračja - trenutno imamo (za nas) prijetnih 15-20 stopinj ...
***Če
v Malaviju pri kosilu ne ostane nič hrane, to za njih pomeni, da si odšel od
njih lačen. Če ostane kaj hrane v posodah ali na krožnikih, pa menijo, da je
gost od njih odšel s polnim želodcem in srečen … No, mi smo kjub praznim
krožnikom odšli domov zelo siti in zelo srečni. J
Ni komentarjev:
Objavite komentar