sreda, 19. junij 2013

Začetek konca

Kar ne moremo verjeti, kako hitro nam tu mineva čas! Občutek imamo, kot bi še včeraj delali v bolnišnici v Lilongwe, kar naenkrat pa smo pri koncu našega bivanja v Malaviju. V zadnjih dveh tednih se bomo postopoma poslovili od vseh centrov, ki smo jih skoraj tri mesece redno obiskovali.



Ponedeljek, 17. junij: Senjere
Ponedeljki so vedno najtežji dnevi – ko imaš še ves teden pred seboj in se vikend zdi zelo oddaljen, je zjutraj kar težje vstati. Vendar vožnja v spremstvu Boba Marleya hitro mine in že smo se znašli pred ogromno množico ljudi pred ambulanto v Senjere.
K sreči je tu zaposlen Patrick, 'clinical officer', ki ima sicer tu redno ambulanto in nam dostikrat priskoči na pomoč: tokrat je bil radodaren s testi za malarijo (ki nam jih je zmanjkalo že prejšnji teden, šele danes popoldne pa naj bi dobili novo pošiljko), nasveti pri zapletenih primerih in kar nekaj pregledanimi bolniki – popoldne, ko je končal svoje redno delo, nam je namreč priskočil na pomoč in prevzel nekaj naših pacientov – na naše veselje (ali žalost? – vsak bolnik si po našem mnenju zasluži vsaj nekaj minut našega časa in konkretno obravnavo) se je vrsta takrat krajšala trikrat hitreje.
Kljub visoki končni številki (pregledanih) smo tako še na toplem soncu imeli zaključno slovesnost in poslavljanje od prevajalcev, gospodinj in drugih, ki so naše dneve v Senjere delali prijetnejše in nam tako ali drugače lajšali delo. Čeprav so Malavijci drugače revni ljudje, so se z darovi vseeno izkazali, saj so nam poleg soje, žaklja arašidov, sladkornega trsa, banan ter skrivnostne kuverte (ki je pristala v neznanih rokah in bo za nas za vedno ostala misterij) podarili tudi še živo kokoš.


Torek, 18. junij: Kaziwa
Dan smo začeli rahlo bolj zgodaj - z namenom oditi na razpotegnjeno 'kaziwa road' malo prej kot običajno, saj smo pričakovali več pacientov, pozabiti pa ne smemo niti na zaključne "ceremonije".
Seveda tu stvari redko potekajo po načrtih. Zapletlo se je že pred startom, ko smo naleteli na patra Stanka, ki si je že na poti proti nam veselo vihal rokave v želji, da mu izmerimo krvni pritisk (kako bi se lahko temu uprli?!). Sledilo je še nekaj čakanja na sopotnike, potem pa končno pot proti našemu najbolj oddaljenemu centru. S hitro (in divjo) Matjaževo vožnjo (oz. po naše: bumpy ride!) smo nadoknadili izgubo časa … vsaj dokler na pol poti nismo srečali avtomobila, katerega voznik nas je obvestil, da nas v bližnji vasi ob poti čaka 'bed-ridden' bolnik. Izkazalo se je, da ima gospod kronični septični artritis – "razveselili" smo ga s polno vrečko antibiotikov in protibolečinskih zdravil.

Že na daleč je bilo videti, zakaj ima gospod težave s hojo ...
V Kaziwo smo tako prispeli rahlo kasneje kot smo nameravali, a s prijetnim občutkom, da smo že pomagali vsaj enemu pacientu. Vendar smo bili kmalu znova prizemljeni: pred cerkvijo nas je namreč čakalo mnogo bolnikov, med drugim mati z zelo prizadeto deklico, ki je pred tednom dni utrpela zlom leve podlaktnice, sedaj pa je imela hude bolečine in otekline po celem telesu, težko je dihala … Naredili smo, kar smo z našo pomanjkljivo opremo zmogli, nato pa jo poslali v bolnišnico ter sklenili, da naslednji dan povprašamo po njej.
Dan je naprej potekal malo bolj mirno: Leon se je ukvarjal s takšnimi in drugačnimi ranami, Laro so zaposlovali pacienti z revmatično boleznijo srca in betičastimi prsti, Ruth je precej časa vzel 5-letni pacient z bolečinami v kosteh in sklepih neznanega izvora, Nina je potrpežljivo predpisovala vitamine ogromnemu številu pacientov, ki so prišli z enim in edinim simptomom - kašljem, Barbaro pa je presenetila pacientka, ki jo je (kljub celostni obravnavi ob začetku dneva) ponovno čakala prav do zadnjega – šele kasneje se je namreč spomnila, da bi želela poleg antibiotikov, ki jih je prejela, dobiti še zdravilo za kašelj.
Po zaključku dela je sledilo še poslavljanje od prevajalcev, chairmanov vseh vrst ter ostalih (vele)pomembnih osebnosti te male vasice. Tudi tokrat smo prejeli nekaj daril – cele šope banan, plato jajc, ki so razveselila predvsem naše punce (oz. v prostem času ljubiteljske slaščičarke), seveda pa tudi 'nkuku'* ni manjkala.

Sreda, 19. junij: Kasungu
Sred v Kasungu po eni strani ne maramo, ker se vedno začenjajo že ob pol osmih na sestanku v KDH, po drugi strani pa jih komaj čakamo, saj delo ponavadi poteka ležerno in mirno, kajti ambulanta je rezervirana predvsem za bolnike s HIV-om (t.i. 'support group').
Tokratni sestanek smo komaj čakali, saj smo želeli vprašati po deklici, ki smo jo dan poprej napotili v bolnišnico. Žal nismo izvedeli, kako je z njo – zdravstveni delavec, odgovoren za pediatričen oddelek, namreč tokrat ni prišel na sestanek (menda je glavni razlog izostanka jutranji mraz, ki spremlja malavijsko zimo**) …
Ostali del dneva nas ni presenetil – pacientov ni bilo veliko, 'bed-ridden' bolnike smo tako lahko obiskali še pred kosilom, ki nam ga je tudi tokrat pripravila Jane – zelo nevljudno smo pojedli kar vse!***

Danes se je tudi Ruth uspešno spopadla z delom farmacevtke.


* kokoš
** temperature v Malaviju se sicer redko spustijo pod 10 stopinj, vendar domačini od aprila do julija vztrajno hodijo naokoli v bundah in plaščih, ne glede na dejansko temperaturo ozračja - trenutno imamo (za nas) prijetnih 15-20 stopinj ...
***Če v Malaviju pri kosilu ne ostane nič hrane, to za njih pomeni, da si odšel od njih lačen. Če ostane kaj hrane v posodah ali na krožnikih, pa menijo, da je gost od njih odšel s polnim želodcem in srečen … No, mi smo kjub praznim krožnikom odšli domov zelo siti in zelo srečni. J

Ni komentarjev:

Objavite komentar