Nedelja, 14. aprila
Pred našim izletom so nam novi znanci iz bolnice svetovali, naj ne potujemo ponoči in naj raje ne uporabljamo 'mini-bus'-ov, pred odhodom v Malavi smo brali, da se kopanje v jezeru Malavi zaradi shistostomiaze (Bilharioze) ne priporoča in sklenili smo, da ne bomo hodili v najelitnejše (turistične) predele.
Danes smo prekršili vse našteto.
Že cel teden smo se pogovarjali o tem, da bi ta konec tedna obiskali jezero Malavi. Malo nas je strašilo nezanesljivo vreme čez teden, malo pa tudi pripovedi naših gostiteljev, da pozimi (to je, sedaj) ne hodijo k jezeru in ne plavajo v njem, ker je mrzlo (ni povsem jasno, ali eno, drugo, ali oboje). Ker je bila sobotna vremenska napoved slabša, smo za ta izlet žrtvovali nedeljo. Zjutraj smo jo po zajtrku mahnili čez mesto do glavne avtobusne postaje in veseli smo ugotovili, da avtobus za Salimo (namenjeni smo bili v nam najbljižji Senga bay, zraven omenjenega mesta) kljub našemu obiranju še ni odpeljal. Še več, prodajalec vozovnic nam je zagotovil, da odpeljemo kmalu (soon) in v veselem pričakovanju sproščene vožnje smo se posedli v predzadnje vrste, kjer pa se je začela mazungu* predstava o prijetnem enodnevnem izletu podirati. 'Kmalu' je trajal približno eno uro in pol, dokler je bil avtobus res poln (po naših merilih je bil sicer poln že približno ob našem vkrcanju … ), avtobus je s približno 80 potniki komaj zmogel nekatere klance, … a nas srečno pripeljal do Salime. Po treh urah (in malo) smo morali priti še do obale jezera, ki se je glede na naš 'Bradt' vodnik nahajala kakih 15 km od mesta (Salima seveda ni mesto po nasih standardih). Ker mini-busi tja ne peljejo, smo se vkrcali na Toyoto, katere lastnik nam je zagotovil odhod v 5 minutah. Seveda smo poskusili z barantanjem cene, jo znižali za četrtino in potem čakali 25 minut, da se je prostor, kjer smo sedeli, napolnil s potniki.
Imeli smo grozno srečo, da smo prispeli do 'Livingstonia lodge'. Glede na našo barvo kože nam jo je predlagal zraven nas sedeči študent, nedvomno najimenitnejša lokacija na tem delu jezera pa nam je omogočila, da smo v kratkem času okusili jezero, domače specialitete in si uredili prevoz nazaj (to je bila verjetno edina moznost, da smo v istem dnevu dobili jezero, hrano in povratek v Lilongwe). Med potjo do jezera smo namreč nekajkrat 'preračunavali' naše potovanje in tako ob prihodu do jezera ugotovili, da imamo približno uro časa, da opravimo vse, kar smo si kot turisti ob Malavijskem jezeru želeli početi.
Dogovorjeni prevoz za nazaj v Salimo smo zamudili skoraj za eno uro. (Kriva je voda v jezeru, ki ni prav nič zimska. V opravičilo nam je malo tudi angleški postrešček, ki se je resnično obiral s postrežbo kosila. Po mnenju avtorja teh vrstic je njegov najcenejši meni na neizvedenem gastronomskem tekmovanju zmagal: kozja pečenka v domači zelenjavi z nsimo** s sladko paradižnikovo omako.) Tako smo zamudili tudi avtobus za Lilongwe in pograbili prvi mini-bus, ki je bil namenjen tja. In se odpeljali v naslednjih petih minutah, kar res ni kar tako. Kmalu so nam povedali, da na zadnjo klop spadajo štirje (in ne trije, kot smo 'udobno' razumeli mi) potniki, pridružila sta se nam tudi dva majhna prašička, katerih lastnik ju je prijazno posadil pod svoj sedež. Po začetnih nekaj metrih smo mislili, da bomo v prestolnico prišli zelo (zelo) hitro, a smo se ušteli.
Tukaj je priložnost, da povemo nekaj o Malaviju (morda velja tudi za druge dežele črne celine): vse je ena sama trgovina. Na vsakem koraku so ljudje, ki v rokavu, na glavi, na hrbtu, na stojnici nedaleč proč ali na bambusovi palici v visini avtobusnega okna skrivajo svoj adut – in pri tem ne skoparijo z glasnostjo. Najprej smo bili veselo zadovoljni, ker smo bili deležni precejšnje pozornosti, po nekaj urah so se naši občutki ohladili, po nekaj dneh pa smo se navadili in mirneje prenašamo 'oglaševalne akcije', katerih (kot smo spoznali) nismo deležni samo mazungu, ampak kar vsi prebivalci te dežele.
Torej, naš povratek iz Salime v Lilongwe kljub vratolomno hitri vožnji ni bil hiter prav iz zgoraj navedenega razloga. Poleg voznika mini-busa (morda je čas, da obrazložimo, da gre za 'kombije' oz. 'enoprostorce') je v njem prijazen fant, katerega naloga je, da se prav noben kilometer v vozilu ne naredi s kakšnim praznim sedežem. Tako smo vsakemu pešcu, ki smo ga dohitevali prav pošteno zatrobili, upočasnili (še kaj zakričali) in ob znaku, da si želi vožnje z nami ustavili ter naredili (še malo) prostora. Postanki so se seštevali v hiter mrak … in noč.
Afrika ponoči. Nepopisno.
Po približno dveh urah vožnje nas je 'naš mali avto-bus' pripeljal skoraj pred vrata našega začasnega domovanja, zavpili smo 'Stop' in začudili naše sopotnike, da se tako spoznamo na mesto (ponoči). Skočili smo še v trgovino po kruh (ja, Spar je edina trgovina, ki je odprta v nedeljo ponoči, to je, ob sedmih zvecer) in nazaj grede ugotovili še, da sta Orion in Južni križ res to, za kar smo ju imeli. Veliki voz nam je neviden, prav tako Kasiopeja, vidimo pa tukaj Psa, Leva, Jupiter in nad njim Spico. Vse to nam je povedal Google-ov Skymap. No, ni pa nam napovedal zadnje 'zvezdice'.
Bi lahko tak dan minil brez nezgod? Bi, če ne bi prišli 'domov'. Tik pred vhodom v našo posest je jarek, ki ga podnevi dobro vidimo, danes ponoči pa ga (tudi pod vtisom neba nad nami) Barbara ni videla – in tako videla še nekaj dodatnih zvezdic. K sreči ni potrebovala obravnave na travmatološki urgenci, ampak je zadostovalo nekaj obližev in slovenskega žganja (na rano, ne drugam).
Smo utrujeni in veseli. Afrika nam je prekrižala in pokvarila načrte. K sreči. Glava in srce, polna afriške lepote si želita, da lahko vse to nekomu podarita. Košček vsem v Sloveniji, večji del pa našim bodočim bolnikom: jutri gremo v Kasungu.
*Mazunu v chichewa pomeni belec, evropejec.
**nsima je domaca jed iz bele polente, ponavadi z zelenjavno prilogo
Ni komentarjev:
Objavite komentar