Končno
smo doživeli gorečo goro, Leon je le dočakal 'svojo' malavijsko klobasico, preživeli smo poslovilno mašo, se spoprijeli z novimi športi ... ne gre nam slabo!
Četrtek, 20. junij:
Mangwazu, St. Peter
Po
dolgotrajni igri taroka s patrom Stankom prejšnji večer smo se prebudili kot
prerojeni. Tokrat nam je končno uspelo udejanjiti vsakotedenski podvig (do
sedaj smo bili vztrajno neuspešni): iz Kasunga smo se odpeljali že ob osmih.
Dan nam je bil očitno naklonjen – vrsta pred vrati ambulante v Mangwazu je bila
(relativno) kratka. Po dolgem času smo tako obiskali posteljne bolnike še ob
sončni svetlobi.
V
zadnjih dneh smo imeli priložnost videti, kako se 'naša' gora Kasungu in polja
okrog nje spreminjajo v grmado – tu namreč pozimi požigajo suho travo – namen
tega je čiščenje pokrajine, poleg tega pa na ta način iz skrivališč zvabijo
tudi poljske miši in podgane, ki so tukaj dokaj priljubljena hrana
(specialiteta). Na poti domov smo lahko opazovali gručice otrok, ki so skakali
po požganih poljih ter lovili miške. Pri eni taki skupinici majhnih lovcev smo
se tudi ustavili. Ponosno so nam pokazali svoj ulov, seveda se nismo mogli
upreti skušnjavi in jim odkupili eno miško, saj je okus te tukajšnje
specialitete zanimal še posebej našega kulinaričnega 'Robinsona' Leona.
Petek, 21. junij:
Kasungu
Dopoldne
je bilo znova rezervirano za bolne delavce misijona, nato pa je sledil še
predzadnji PAO sestanek, po njem pa PAO kosilo. Seveda je bilo (kot ostala PAO
kosila) izjemno okusno, tokrat še posebej za Leona, ki ga je na koncu čakala
poslastica – tukajšnja specialiteta 'Malawi sausage'. Kljub temu, da ime da
slutiti, da gre za nekakšno klobaso, temu (žal?) ni tako. 'Malawi sausage'
namreč ni nič drugega kot najprej skuhana, nato posušena na soncu in na koncu
ocvrta miška – pa ne sladica, ki jo poznamo pri nas doma, temveč prava poljska
miš. Kljub začetnemu oklevanju je Leon klobasico veselo pohrustal, menda je
okus precej spominjal na svinjino. Ob tem je potrebno omeniti, da je bil Leonov
'Malawi sausage' pripravljen nekoliko bolj evropsko, saj je bila miška brez
dlak oz. so bile le-te odžgane, čisto pravi Malavijci namreč pojejo celotno
miško s kožuhom vred.
Popoldne
nas je čakal še en podvig: striženje sedaj že nekaj časa dolgolasega Matjaža. O
tem, kako je naš 'farmacevt' zadovoljen z novo frizuro, lahko preko fotografij
presodite sami.
Matjaž: prej, vmes in potem. |
Kot
ponavadi je bil petek zvečer rezerviran za igro taroka s patrom, tokrat pa smo
imeli še razlog za praznovanje: p. Lojze je namreč praznoval god, tako da
seveda ni smel manjkati kakšen kozarček, presenetili pa smo ga tudi s še toplim
riževim narastkom.
Sobota, 22. junij:
Kasungu
Dopoldne
obvezno rekreiranje: pohod na goro.
Ker
smo prejšnji večer dobili v dar kozje meso, smo se odločili, da si za pripravo
hrane vzamemo nekoliko več časa in pravimo malo bolj specialno kosilo. Vendar
si nismo predstavljali, da bo to na koncu zahtevalo toliko časa – na žalost nam
jo je namreč znova zagodla elektrika – tokrat je ni bilo kar cel dan. Ker pa se
ne damo kar tako, smo si po afriško naredili dva ogenjčka in si kar na
tradicionalen način skuhali piščančjo juho, golaž, sladki krompir ter ocvrto
kasavo.
Popoldne
je sledila še ena telovadba (vsa ta kosila je treba nekako 'porabiti'!): fanta
nogomet, punce tek. Ker je bil to zadnji sobotni nogomet v Malaviju, so si
fantje za gašenje žeje ob koncu tekme privoščili še nekaj Chibukuja, še ene
lokalne specialitete, katere okus je nam precej tuj. Na srečo je bilo igralcev
veliko, tako da jo je Leon dobro odnesel, saj je za njega ostal le en požirek.
Lara in Barbara sta medtem odkrili novo tekaško pot: romantično promenado po
zapuščeni pristajalni stezi bližnjega letališča – ob sončnem zahodu je bila
le-ta polna mladih parov, ki so uživali še zadnje trenutke dneva v dvoje.
Nedelja, 23. junij:
Kasungu
Čakala
nas je zadnja nedeljska maša v Malaviju. Poslovili smo se od prebivalcev mesta,
seveda na njihov način - rokovanje z vsakim obiskovalcem maše posebej, tako da
je bilo slovo res dolgo …
Kasneje
smo se s p. Lojzetom odpeljali na ogled bodoče jezuitske gimnazije, ki bo svoja
vrata predvidoma odprla naslednje leto. Kompleks bo vseboval tako razrede kot
veliko dvorano, igrišče za nogomet, ambulanto, internat za učence, hiše za
učitelje, laboratorije, knjižnico, seveda pa ne bo manjkala niti obvezna
cerkvica.
Umirjeno
nedeljsko popoldne smo zaključili z nekaj rekreacije, ki nam je vlila novih
moči za prihajajoči teden. Lara in Barbara sta se odpravili na tradicionalni
večerni tek, ki je bil tokrat malo daljši – afriška brezpotja so jima nekoliko
zagodla, tako da se je sproščen tek preobrazil v orientacijski izziv okrog
gore. K sreči je situacijo rešila polna luna, ki jima je kazala pot domov. Fanta
pa sta medtem dobila družbo pri igranju košarke, saj je Nina hotela dokazati,
da punce obvladajo tudi druge športe poleg teka. 'Test' je opravila z odliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar