Četrtek in petek, ki sta ostala v tem tednu, sta nam postregla z nekaj zanimivimi primeri in izkušnjami. Tedenska ambulanta v St. Peter's ima svoje prednosti (in dolgo vrsto bolnikov), petek pa je kot vedno nekoliko poseben. Seveda smo ga zaključili s tarokom pri p. Stanku, ampak šele po tem, ko smo dopoldan obiskali povsem novo skupino bolnikov.
Četrtek, 23. maj: Mangwazu, St. Peter
Četrtek nam je minil hitro - bili smo v Mangwazu, kjer je Leon spet prevzel bolnike z ranami, ostali pa smo se ubadali z vrsto bolnikov, ki ji tudi ob času za kosilo ni bilo videti konca (so bili za vogalom, seveda). Čeprav imamo rekordov za ta teden dovolj, smo imeli kar nekaj težkega dela.
K Leonu se je za začetek zatekla deklica s precej veliko oteklino na obrazu, iz katere se je cedil gnoj. Kljub kratki anamnezi je šlo na pogled nedvomno za absces (ognojek), ki se je že samodejno dreniral skozi kožo desnega lica. S skalpelom je nekoliko pomagal pritisku pod napeto kožo, vendar željenega rezultata ni bilo - namesto gnoja se je pocedila serozno-krvavkasta tekočina, izpraznila se je samo polovica abscesa. S precej truda in pazljivosti je uspel še nekoliko očistiti vsebino, žal pa izkušnje ne segajo do kirurgije obraza. Upamo, da bo telo premagalo vnetje brez hujših posledic.
Na srečo je vse več povratnikov s kroničnimi ranami, kar pomeni, da jih uspemo dobro oskrbeti in je napredek pri celjenju odličen. Posledično pa naše zaloge dobrih oblog kopnijo, vrsta bolnikov z ranami pa se na ta račun vsakič daljša. Leon je sicer po pomoti prišel na hodnik pred vrsto bolnikov s skalpelom in okrvavljenimi rokami (medtem ko je v sobi še vedno obupano hlipal otrok) in verjetno nekoliko zmanjšal priliv bolnikov naslednji teden ... morebiti k njemu pridejo res samo nujni primeri.
Ostali smo imeli internistično-pester dan. Precej težavno je ugotavljanje, kateri izmed bolnikov, ki se pritožujejo za kašljem (to je najbolj priljubljen simptom, za katerega želijo dobro zdravilo), ima res zdravljenja potrebno okužbo, katera bolečina NI posledica dela na polju in kateri glavobol NI posledica dehidracije ... Na koncu dneva je prišla bolnica z anamnezo kašlja in pa bolečine v glavi, ki so hujše, kadar uživa (tj. jé) nsimo* - prvotno misel o še eni 'prenapeti' bolnici je prepodilo zanimanje za vzrok tega zanimivega simptoma. Izkazalo se je, da gre za sialolitiazo, kamenček v izvodilu obušesne slinavke na desni strani. Kljub temu, da je izvodilo zaprto povsem pred iztokom v ustno votlino, smo uspeli dobiti le majhen košček kamenčka - mogoče nam bolje uspe naslednjič?
Po nekaj tednih 'navdušenega' zdravljenja shistosomiaze (Bilharzioze), katere glavni (klinično-diagnostični) znak tukaj je boleče odvajanje vode z občasnim rdečim urinom (tj. krvavim), smo ugotovili, da za mnoge bolnike 'rdeč' pomeni 'temnejše obarvan', tj. 'temno rumen'. Ker je bolečina osnovni, vendar zelo subjektivni simptom, to samo utrjuje naše nezaupanje v trikotnik zdravnik-prevajalec-bolnik, kjer krivdo za nerazumevanje izmenično nosijo vse tri stranice ...
Petek, 24. maj: Kasungu Prison
Tudi petek ta teden je bil nekaj posebnega. Namesto 'običajnega' (kot bi po programu moralo biti) sproščenega sestanka smo obiskali Kasungu Prison. Ta sicer ni obkrožen z žico ali jarki, pač pa s koruznimi polji - sklepamo, da zapornike namesto žice v zaporu zadržuje kazen za morebitne ubežnike ...
Nedaleč od našega domovanja, pravzaprav ob poti, ki nas vsak teden enkrat (ali dvakrat) popelje na goro Kasungu, se razteza nekaj hektarjev koruze (sedaj samo še strnišča). Ta pripadajo poslopjem, v katerih neprostovoljno domuje nekaj sto zapornikov (in zapornic). Čeprav ima zapor svojega 'clinical officerja' (slovenskega izraza še nismo našli), so bili veseli našega obiska.
No, kljub 'veselju' so nas strpali v knjižnico (malo sobico z nekaj policami in lesenimi klopmi), tako da smo se sicer lahko razporedili v tri skupine (več prevajalcev nismo dobili), kar je še nekoliko šlo. Ko pa smo pogledali prve bolnike, ki so potem v isti sobi čakali na svoja (večinoma protibolečinska) zdravila, je bila gneča precejšnja. Na svojo nesrečo je Alex želel zaprta vrata - v notranjost male sobice je strmela kopica radovednih pogledov vseh starosti, brez ovire pa sta svojo pot našla dim in trušč iz dvorišča - in to tudi dobil: sedaj smo imeli poleg vsega v malem prostoru še temo. Tako smo izbrali 'kompromis' in delali s pol-zaprtimi vrati, v pol-temi, za trušč pa nismo prepričani, da je bil samo polovičen ...
Kar nekoliko stereotipno (za zapor) smo se v danih pogojih soočili z bolečimi posledicami pretepov, spolno prenosljivimi boleznimi (spredaj in zadaj) in tudi običajnimi chifuwa (kašljem), malarijo in GBP (generalized body pain, bolečina po celem telesu). Dan se nam je nekoliko nepričakovano zavlekel in šele na prehodu mimo paznikov na 'prostost' smo se zavedli, da smo pogledali samo 'polovico'. Ženski del zapora nam je ostal skrit in pravzaprav ne vemo, zakaj so bili naše pozornosti deležni samo moški. Dan se je precej nagnil proti koncu, ko smo pregledali še zadnje bolnike, ki so nas čakali pred PAO - k sreči je bilo teh res malo (za petek popoldne smo povabili župljane, ki pa imajo sicer cel čas na voljo regionalno bolnišnico), zato kosilo vendarle ni postalo večerja.
 |
| Pri taroku s p. Stankom ni šale. (Smeje se lahko samo Nina, ki kljub temu, da je najmanj izkušena igralka, dobi marsikatero igro.) |
*ta podatek bolj kot na etiološko vrednost nsime v patogenezi sialolitiaze kaže na dejstvo, da je nsima pač pogosto edina hrana vaških prebivalcev ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar