Konec tedna pod drobnogledom

Petek, 3. maj: Kasungu
Petki so po programu PAO predvideni za pregled dela in načrtovanje, saj je PAO pravzaprav zdravstveni sistem v malem. Sestali smo se v prostorih PAO, naše srečanje pa je začel Henry z odlomkom iz sv. pisma in razlago le tega, tako da smo ob tem malo razmislili o širših vidikih našega dela. Sledil je razgovor o dobrih in slabih straneh dela prvih tednov. Najbolj smo bili veseli našega skupnega sodelovanja in dejstva, da smo se kot ekipa dobro ujeli.
Poleg nas so tu Henry kot glavni koordinator in najboljši prevajalec, Jenny kot 'medicinska sestra' in nutricionistka, Matjaž pa - malce nepričakovano - kot glavni farmacevt; vsi so pripomogli, da smo delali hitro in učinkovito. Vrste bolnikov smo zmogli vsak dan hitreje in učinkoviteje, organizacija delovnega toka pa se je zaenkrat izkazala za precej dobro. Pogovorili smo se tudi o izzivih, ki jih je kar nekaj. Ker nas je pet, imamo občasno težave s prevajalci, saj so vsi prostovoljci, ki en dan v tednu žrtvujejo za pomoč PAO programu. Tako smo ob manjšem številu prevajalcev prisiljeni delati v parih, kar nam je na začetku sicer ustrezalo, sedaj pa bi raje delali posamezno. V to nas bodo prisilile tudi vsak dan daljše vrste bolnikov. Kraji, v katere se vozimo, so oddaljeni od bolnišnic, bolniki nimajo denarja in glas o naših zdravilih se bo nedvomno razširil ...

Tukaj moramo dodati drobno zgodovinsko opazko: zaradi manjšega dotoka podpore v župnijo sv. Jožefa se je sprva široko zastavljen PAO program kasneje soočil s popolnim pomanjkanjem sredstev. Prej plačani sodelavci so odšli, ostala sta samo Henry in Jenny, ki za žalostno nizko nagrado opravljata celodnevno delo. Z našim prihodom in sredstvi, ki so jih prispevali predvsem naši domači, prijatelji, znanci in slovenska podjetja, je program zaživel, vendar smo se znašli v za nas še eni, novi vlogi razpolaganja z dragocenim virom denarja. Težko si je predstavljati, kako težko je pravilno vložiti vsak evro, razmer pa ne poznamo prav dobro. Prav pri tem medkulturnem stiku sta nam Henry in Jenny v največjo pomoč, saj razumeta situacijo in težave tukaj, hkrati pa vesta, da nismo prišli 'razdeljevati zdravil zastonj'. Z veliko močjo pride tudi velika odgovornost ... zares.

Sobota, 4. maj: Okoli gore Kasungu + nogomet
Načrtovani pohod na goro se nam je izmikal v opoldanski čas, krenili smo proti gori ... in jo obšli. Malce nenačrtovano smo obhodili goro, poti smo iskali med visoko travo in gredicami arašidov (ground nut). Kot se za nenačrtovan pohod spodobi, smo prišli domov precej utrujeni in lačni.
Popoldan smo izkoristili za nogomet in počivanje, pa tudi pralni stroj smo morali (še enkrat) popraviti.

Nedelja, 5. maj: Mikroskop
Ker je maša v angleškem jeziku ob šesti uri zjutraj (in tudi zato, ker je lokalna chichewa maša lahko precej daljša), smo se nadejali obilice prostega časa v dopoldnevu. Vendar smo prihranek pri maši nadomestili z dolgim nedeljskim zajtrkom.
Ker smo zaenkrat uspešno usposobili mikroskop, je na vrsto prišla priprava barvil in opreme, da bomo z njim kaj videli. To se je izkazalo za precej težavno nalogo - če imamo od petka malce več spoštovanja do organizacijskih služb, se bomo od danes bolj spoštljivo obnašali tudi do mikrobiologov (in laboratorijskega osebja na splošno). V Lilongwe smo namesto Giemsovega barvila kupili Fieldovo (preparati se barvajo precej hitreje): večji del večera smo porabili, da smo na objektnih stekelcih iskali naše eritrocite (oz. kar je od njih ostalo), vendar je zaenkrat naše zanimanje precej naravoslovne in ne toliko klinične narave. Čaka nas še kar nekaj dela, da bo kateri od naših preparatov diagnostično pomemben ...

Ponedeljek, 6. maj: St. Mark, Senjere
Danes smo se vrnili v kraj, kjer smo začeli z našim delom. Ker smo bili bolj zgodnji in smo hitro začeli z delom, nam je šlo razmeroma hitro. Tukaj dela tudi mr. Patrik (clinical officer), tako da nekatere bolnike tudi osebno pozna. Mimogrede je bil čas za kosilo (nsima in jajce s paradižnikom), nato pa smo se Leon in Alex z Henryem odpravili (po dobrih, slabih, slabših cestah in malo tudi po bližnjicah) do bolnice, ki se je poškodovala s panga-knife. Čakala nas je na istem mestu, pod slamnato streho, vendar se je tokrat previdno nasmihala in nam povedala, da je bolečina skoraj ponehala. Kratek pregled, odstranitev drena, čiščenje in ponovno povijanje ter kratka navodila - ob vsem tem pa topli občutek, da so šle stvari po dobri poti in da so bile odločitve pravilne. Na poti nas je z mahanjem ustavila še gospa, ki nas je spoznala in nam povedala, da se je tudi zgodba za bolnico iz prejšnjega tedna, ki smo jo poslali v lokalno bolnišnico, dobro končala. Ko smo se vrnili, so Nina, Barbara in Lara ravno zaključevale z delom v Senjere.
Čeprav je bil danes prvi zares oblačen dan, nam je prinesel nekaj druge toplote in potrditve, da naše delo ni zaman.

Naše 'amblance'.